Kaj je nadzorni kapitalizm?

Začnimo z osnovami, kaj je nadzorni kapitalizem. Ta koncept opisuje sistem, v katerem velika podjetja, kot so Google, Apple, Meta, X in Amazon... uporabljajo naše podatke za dosego svojih ciljev. S svojim nenehnim “opozarjanjem” in nudenjem storitev, ki nam jemljejo čas, poskušajo ustvariti “boljšo uporabniško izkušnjo”. V resnici pa nadzorni kapitalizem enostransko izkorišča našo izkušnjo kot brezplačno surovino, ki jo pretvarja v vedenjske podatke. Nekateri od teh podatkov služijo za izboljšanje izdelkov, drugi pa postajajo last podjetij, katerim dovoljujemo dostop do naših telefonov in računalnikov preko katerih ustopajo v naše življenje – nepovabljeni.

Vse te podatke analizirajo za ustvarjanje vašega profila, ki napoveduje vaše možne odločitve. Na tej osnovi se trguje na novem trgu vedenjskih napovedi, kar imenujem vedenjski terminski trg.

Z vstopom v fazo evolucije nadzornega kapitalizma proizvajalna sredstva postajajo vse bolj podrejena naprednim “sredstvom za spreminjanje vedenja”, kar vodi do nove vrste moči, ki jo imenujem instrumentarizem. Instrumentarna moč se osredotoča na to, kako z uporabo konkretnih sredstev – znanja, virov, tehnologije ali organizacijskih struktur – nekdo doseže svoja cilja, hkrati pa vpliva na druge. Zato je pomembno, da se poskušamo izogniti uporabi programov in sistemov, ki “prekrito” zbirajo naše informacije in vplivajo na nas pod pretvezo “boljše uporabniške izkušnje”. Prehod v to smer ni lahek, a je zagotovo osvobajajoč.

Na primer, nedavno sem prebral izkušnjo uporabnika na decentraliziranem omrežju Mastodon. Preklapljal je med dvema telefonoma, enim s GrapheneOS in drugim s standardnim Androidom. Opažal je, da ga je uporaba standardnega Androida bolj psihično obremenjevala. Z opustitvijo standardnega sistema in prehodom na GrapheneOS je čutil manj stresa in več svobode. Takšen prehod lahko občutno spremeni življenje na bolje, saj zmanjšuje distrakcijo in omogoča večji nadzor nad tem, kaj želimo deliti. Morda še ena misel – ko je moj starejši sin želel mobilni telefon, sem mu najprej dal pametno uro, da smo ohranili stik. Ko je odraščal, sem mu rootal stari Samsung S4 in mu naložil LineageOS s prostimi aplikacijami. Danes uporablja Pixel 6a s #GrapheneOS ter preživi le četrtino časa na telefonu v primerjavi s svojimi vrstniki.

Njegova izkušnja je pokazala, kako lahko svobodna izbira tehnologije pozitivno vpliva na mlade. Zavedajoč se uporabe prostih aplikacij in Linuxa na svojem računalniku, se počuti srečnega, ker ni ujet v svetu nadzornih kapitalističnih sistemov.

Zato je pomembno, da tehnologijo uporabljamo le, ko jo potrebujemo, in da omejimo “nadzor” nad našimi čustvi in navadami. V naslednjem prispevku bom obravnaval prehod na bolj “svobodne” aplikacije, telefone in računalniške sisteme.

M PS. Še vedno je to moj ljubiteljski minimalistični blog v katerem pišem o svojih izkušnjah in korakih k zasebni uporabniški izkušnji ;) nič več in nič maj ;). Uživajte!

#degoogle #surveillancecapitalism #freedom #mastodon #grapheneos #foss #linux #defacebook #dex #deamazon #deusa

Je zasebnost precenjena?

Pišem minimalističen blog o pobegu iz sveta, kjer so osebni podatki nova valuta, zasebnost pa nekaj, kar je nerodno poudarjati in se o tem pogovajati, saj nihče od večine uporabnikov ničesar ne “skriva” in podatke brez skrbi deli v svetu digitalizacije z vsako napravo posebej. Zato korporacije vedo več o tebi kot ti sam – in to je nova normala. Kupiš nov telefon, ki v bistvu niti ni tvoj ampak je lastnik korporacija, ki točno “narekuje” kaj bo dovoljeno in kaj ne.

Jaz sem iz tega sveta “pobegnil” že pred leti. Ne zato, ker sovražim tehnologijo (v bistvo jo obožujem, ker olajša delo, pretaka glasbo, video, je računalnik na dlani...), ampak zato, ker sem začel razmišljati, da ne želim biti “ujet” v napravi, sistemu, predvsem želim izključno jaz odločati, kaj delim in česa ne. Normalno je, da ima povprečen posameznik nad napravami, ki jih ima v žepu, na mizi in v spalnici zelo malo nadzora saj delujejo po principu zbiranja podatkov in ustvarjanju profiliranega uporabnika. Družba pa željo po zasebnosti hitro razglasi za paranojo.

Ta pobeg ne pomeni, da bom svoje naprave zapiral v mikrovalovko, rezal antene in živel v letalskem načinu. Pomeni nekaj precej bolj osebnega, delil bom veliko manj. Pomeni, da bom zavestno zmanjšal količino podatkov, ki jih prostovoljno “podarjam” sistemom, ki od tega živijo.

Uporabljam večinoma odprtokodne sisteme in aplikacije, ker nočem slepo zaupati zaprtim sistemom v katere proizvajalec vgradi kode, katere zbirajo podatke in jih pošiljajo zato ker ne vem ali pa ker sem bil “prisiljen” z uporabo aplikacije,da ji dovolim dostop po mojih podatkov (ena najbolj zloglasnih je FB, Whatsapp,Instagram,TikTok... ).

Ker hočem imeti pravico izbrisati aplikacije (kar zaprti sistemi ne dovoljujejo), ki jih ne potrebujem. Ker nočem, da mi nek “algoritem za mojo varnost” odloča, kaj smem imeti nameščeno in česa ne.

Nočem uporabniške izkušnje, ki je “najboljša” zato, ker me ima pod nadzorom. Nočem velikega brata, ki mi pod pretvezo varnosti jemlje svobodo. Hočem svoje naprave. Svoje podatke. In pravico do tega, da me pustijo pri miru.

To ni nostalgija. To ni paranoja. To je zavestna odločitev. Minimalizem ni odrekanje – je upor. Ta blog je moj manifest: manj podatkov, več svobode.

Sem dolgoletni uporabnik odprtokodnih rešitev in zagovornik FOSS tehnologij. Verjamem v moč skupnosti, javno dobro in vizijo programske svobode, kot si jo je zamislil Richard Stallman – svobodo, kjer ima uporabnik nadzor nad sistemom in ne sistem nad uporabnikom.

Po naravi sem upornik. Stojim na strani tistih, ki nimajo glasu: šibkejših, spregledanih in izkoriščanih. Sem punker in alternativec po miselnosti, športnik po navadi in skeptik do vsega, kar se prodaja kot “brezplačno” in “za tvoje dobro”.

Svoje zasebnosti ne nameravam razgaliti do potankosti. Ni potrebe. Lahko pa pišem, razmišljam naglas in morda komu odprem oči. Zasebnost ima svojo ceno – in ta cena je pogosto manj udobja. Udobja, ki ga navidezno ponujajo Google, Apple, iPhone, Android, Microsoft in večina tehnoloških velikanov.

Nič ni zastonj. Vsak “brezplačen” klik, vsaka pametna funkcija in vsaka avtomatizacija se plača z zasebnostjo. Tehnološka navlaka ni brezplačna – plačana je z našimi podatki, navadami in identiteto.

In ko nekdo reče: »Nimam česa skrivati, zato mi je vseeno, če se moji podatki zbirajo, prodajajo in delijo,« je to ena najbolj nevarnih iluzij sodobnega digitalnega sveta. Zasebnost ni skrivanje – je pravica. Nova realnost uporabe zaprtih korporacijskih digitalnih sistemov nam pravico do zasebnosti “ukrade” pod pretvezo “boljše varnosti in uporabniške izkušnje”.

Marko #privacy #degoogled #Linux #foss #stallman #freedom