Je zasebnost precenjena?
Pišem minimalističen blog o pobegu iz sveta, kjer so osebni podatki nova valuta, zasebnost pa nekaj, kar je nerodno poudarjati in se o tem pogovajati, saj nihče od večine uporabnikov ničesar ne “skriva” in podatke brez skrbi deli v svetu digitalizacije z vsako napravo posebej. Zato korporacije vedo več o tebi kot ti sam – in to je nova normala. Kupiš nov telefon, ki v bistvu niti ni tvoj ampak je lastnik korporacija, ki točno “narekuje” kaj bo dovoljeno in kaj ne.
Jaz sem iz tega sveta “pobegnil” že pred leti. Ne zato, ker sovražim tehnologijo (v bistvo jo obožujem, ker olajša delo, pretaka glasbo, video, je računalnik na dlani...), ampak zato, ker sem začel razmišljati, da ne želim biti “ujet” v napravi, sistemu, predvsem želim izključno jaz odločati, kaj delim in česa ne. Normalno je, da ima povprečen posameznik nad napravami, ki jih ima v žepu, na mizi in v spalnici zelo malo nadzora saj delujejo po principu zbiranja podatkov in ustvarjanju profiliranega uporabnika. Družba pa željo po zasebnosti hitro razglasi za paranojo.
Ta pobeg ne pomeni, da bom svoje naprave zapiral v mikrovalovko, rezal antene in živel v letalskem načinu. Pomeni nekaj precej bolj osebnega, delil bom veliko manj. Pomeni, da bom zavestno zmanjšal količino podatkov, ki jih prostovoljno “podarjam” sistemom, ki od tega živijo.
Uporabljam večinoma odprtokodne sisteme in aplikacije, ker nočem slepo zaupati zaprtim sistemom v katere proizvajalec vgradi kode, katere zbirajo podatke in jih pošiljajo zato ker ne vem ali pa ker sem bil “prisiljen” z uporabo aplikacije,da ji dovolim dostop po mojih podatkov (ena najbolj zloglasnih je FB, Whatsapp,Instagram,TikTok... ).
Ker hočem imeti pravico izbrisati aplikacije (kar zaprti sistemi ne dovoljujejo), ki jih ne potrebujem. Ker nočem, da mi nek “algoritem za mojo varnost” odloča, kaj smem imeti nameščeno in česa ne.
Nočem uporabniške izkušnje, ki je “najboljša” zato, ker me ima pod nadzorom. Nočem velikega brata, ki mi pod pretvezo varnosti jemlje svobodo. Hočem svoje naprave. Svoje podatke. In pravico do tega, da me pustijo pri miru.
To ni nostalgija. To ni paranoja. To je zavestna odločitev. Minimalizem ni odrekanje – je upor. Ta blog je moj manifest: manj podatkov, več svobode.
Sem dolgoletni uporabnik odprtokodnih rešitev in zagovornik FOSS tehnologij. Verjamem v moč skupnosti, javno dobro in vizijo programske svobode, kot si jo je zamislil Richard Stallman – svobodo, kjer ima uporabnik nadzor nad sistemom in ne sistem nad uporabnikom.
Po naravi sem upornik. Stojim na strani tistih, ki nimajo glasu: šibkejših, spregledanih in izkoriščanih. Sem punker in alternativec po miselnosti, športnik po navadi in skeptik do vsega, kar se prodaja kot “brezplačno” in “za tvoje dobro”.
Svoje zasebnosti ne nameravam razgaliti do potankosti. Ni potrebe. Lahko pa pišem, razmišljam naglas in morda komu odprem oči. Zasebnost ima svojo ceno – in ta cena je pogosto manj udobja. Udobja, ki ga navidezno ponujajo Google, Apple, iPhone, Android, Microsoft in večina tehnoloških velikanov.
Nič ni zastonj. Vsak “brezplačen” klik, vsaka pametna funkcija in vsaka avtomatizacija se plača z zasebnostjo. Tehnološka navlaka ni brezplačna – plačana je z našimi podatki, navadami in identiteto.
In ko nekdo reče: »Nimam česa skrivati, zato mi je vseeno, če se moji podatki zbirajo, prodajajo in delijo,« je to ena najbolj nevarnih iluzij sodobnega digitalnega sveta. Zasebnost ni skrivanje – je pravica. Nova realnost uporabe zaprtih korporacijskih digitalnih sistemov nam pravico do zasebnosti “ukrade” pod pretvezo “boljše varnosti in uporabniške izkušnje”.